napaka v spletni trgovini

[klemen3]

Pozdravljeni,

Zanima me kako je z cenami v spletnih trgovinah in njihovo veljavo. Od katere točke naprej je prodajalec ne more več spremeniti? Po mojem mnenju po potrditvi naročila, noben od pogodbenikov ne more spreminjati pogojev pogodbe (kar nakup prek spleta tudi je) enostransko. Lahko ceno spremeni po tem ko je en od večih paketov bil dostavljen, a je bil notri napačen artikel?

Prosim za nasevet.

LP K3

[Nejc Setnikar]

Po sprejetju ponudbe (v tem primeru oddaja naročila v spletni trgovini), nihče ne more brez soglasja drugega pogodbenika spreminjati cene ali predmeta pogodbe.

[klemen3]

Po sprejetju ponudbe (v tem primeru oddaja naročila v spletni trgovini), nihče ne more brez soglasja drugega pogodbenika spreminjati cene ali predmeta pogodbe.

Kaj pa v primeru da je napaka v spletni trgovini recimo da je cena nižja kakor je bila prvotna cena, oziroma, da je ''napaka'' v stilu plačaš enega dobiš tri?

lp K3

[Nejc Setnikar]

Glede same "napake": od prodajalca se pričakuje skrbnost dobrega gospodarstvenika, celo strokovnjaka, zato se v tem primeru ne more oprati na malomarnost v zvezi s tem, na način, da bi rekel, da je "po nesreči" zavajal potrošnike.

Nekaj relevantnih določil iz Zakona o varstvu potrošnikov:

Podjetje mora prodajati blago potrošniku oziroma opravljati storitve zanj na način, ki ni v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.

Enostransko spreminjanje pogodbenih pogojev:
Za nepošten pogodbeni pogoj se šteje določba, s katero se podjetju dovoljuje, da enostransko spremeni pogodbene pogoje, ki so bistveni za pogodbeno razmerje.

Še nekaj relevantnih določil iz Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami:

Poslovna praksa je nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje:
- povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, ali
- povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov.

Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer:
1. glede obstoja ali narave izdelka;
2. glede glavnih značilnosti izdelka, na primer njegove razpoložljivosti, prednosti, tveganj, izvedbe, sestave, dodatkov, poprodajnih storitev za potrošnike in obravnavanja pritožb, postopka in datuma izdelave ali dobave, dostave, primernosti za namen, uporabe, količine, specifikacije, geografskega ali tržnega porekla ali rezultatov, ki se lahko pričakujejo od njegove uporabe, ali rezultatov in stvarnih značilnosti preizkusov ali pregledov izdelka;
3. glede obsega obveznosti podjetja, motivov za uporabo določenih poslovnih praks in narave prodaje, kakršne koli izjave ali znaka v povezavi s posrednim ali neposrednim sponzorstvom ali odobritvijo podjetja ali izdelka;
4. glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti;
5. glede potrebe po storitvi, nadomestnem delu, zamenjavi ali popravilu;
6. glede narave, lastnosti in pravic podjetja ali njegovega zastopnika, na primer njegove identitete in premoženja, kvalifikacij, statusa, odobritve, članstva ali povezav ter imetništva pravic intelektualne lastnine ali nagrad in priznanj, ki jih je prejel;
7. glede pravic, ki jih ima potrošnik v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov, vključno s pravico do zamenjave blaga, vračila kupnine, garancije, stvarnih napak in nepravilno opravljenih storitev ali drugih tveganj, s katerimi se lahko sreča.
Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh njenih značilnosti in okoliščin povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in vključuje:
1. kakršenkoli način trženja izdelka, vključno s primerjalnim oglaševanjem, ki ustvarja zmedo s kakršnimkoli drugim izdelkom, znamko, trgovskim imenom ali drugim znakom razlikovanja konkurenta;
2. kršitev kodeksa, za katerega se je podjetje zavezalo, da ga bo spoštovalo, če:
- pri zavezi ne gre zgolj za namero, temveč za trdno zavezo, ki jo je mogoče preveriti, in
- podjetje v okviru določene poslovne prakse navaja, da ga zavezuje kodeks.